Eichmann v Jeruzalemu 

Premiera: 22. 3. 2019, Zagrebačko kazalište mladih
Predstava traja 3 ure 30 minut in ima en odmor.
Predstava je v hrvaškem jeziku z nadnapisi v slovenščini.

Režiser Jernej Lorenci
Dramaturg Matic Starina
Scenograf Branko Hojnik
Kostumografka Belinda Radulović
Koreograf Gregor Luštek
Skladatelj Branko Rožman
Asistenti režije Aleksandar Švabić, Rajna Racz, Tim Hrvaćanin
Asistentki kostumografije Bernarda Popelar Lesjak, Marta Žegura
Inspicientka Stella Švacov Miletić

Igrajo
Katarina Bistrović Darvaš
Dado Ćosić
Frano Mašković
Mia Melcher
Pjer Meničanin
Rakan Rushaidat
Lucija Šerbedžija
Vedran Živolić

Natančen pogled v temeljne elemente nekega sodnega procesa, predvsem v obliko in strukturo postopkov, pa tudi v notranja razmerja moči, ki diferencirajo statuse akterjev, vodi v prostor performansa. Nesporno teatralizacijo je v sojenju vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu leta 1961 v Jeruzalemu prepoznala nemška filozofinja Hannah Arendt; medtem ko je poročala o procesu, je zasnovala tezo o banalnosti zla. Odprla je širok poligon različnih tolmačenj te sintagme, ki jo je sama opazovala skozi birokratsko naravo subjekta in od teze o radikalnosti zla pristala pri njegovi banalnosti: ocenila je, da zlu vedno in povsod manjka globine, kar ga naplavi na jasno vidno in zato težko doumljivo površino navadnosti. 

Ta misel je za režiserja in avtorsko ekipo šele izhodišče obsežnega raziskovanja, ki vključuje zgodovinska dejstva, sociološke in filozofske zapise, osebne uvide izvajalcev, prepoznavne elemente popkulture z namenom racionalizacije in kontekstualizacije zla in njegovih stvarnih posledic. Sega od dokumentarnega filma ShoahClauda Lanzmanna preko študije Karla Jaspersa Vprašanje krivdein romana La pelle (Koža)Curzia Malaparta do igranega filma Sojenje v NürnberguStanleyja Kramerja.  

Ti raznorodni vstopi v tematiziranje zla skozi prepoznavo elementov sojenja kot gledališkega dejanja se s svojo notranjo dinamiko usmerjajo v posameznika; v njegov osebni prostor, konkretno telo, individualno izkušnjo, posamično stališče, edinstveno doživetje. Ta usmeritev edina omogoča odmik od totalitarnega ustroja in vzpostavlja temeljno vprašanje odgovornosti za storjeno. Šele ko se zaobidejo vzvodi totalitarizma, npr. poslušnost in strah, je mogoče posamezniku priznati njegovo vrednost, mu povedati, da ni odveč, da je njegovo stališče dragoceno in izkušnja pomembna. Zlo se deinstitucionalizira in postane del konkretne osebne odgovornosti, fizično telo pa živa priča, ki k odgovornosti poziva. 

Postopek rekonstrukcije vedno in nujno terja obravnavo v merodajnem kontekstu, sicer postane vsako zlo, enako tudi dobro, banalno in splošno. Šele ko smo pripravljeni priznati, čigave strahove vse nosimo v sebi, smo pripravljeni na najtežje – soočenje z lastnim strahom. Predstava zato preizprašuje vzroke katastrofalnih zgodovinskih dejanj, npr. holokavsta, skozi razkrivanje pomenskih plasti, ki se sčasoma lepijo nanje, zareže globoko pod površino zla, kot ga obravnava Arndtova, in raziskuje osebno žalost, strahove in resnico daleč od vsakršne banalnosti.