Pljuča

Razmislek o nerealiziranih idejah

"Lahko bi sedem let vsak dan letela v New York in nazaj, pa ne bi pustila tolikšnega ogljičnega odtisa, kot če bi rodila otroka," zapiše Duncan Macmillan in svoja lika, moškega in žensko, zaplete v polemiko o otroku kar tam, kjer sta se tisti trenutek pač znašla – v vrsti trgovine s pohištvom. Z enakim ne-občutkom za prostor in čas, se tudi sama lotevam zapisa razmisleka o tej drami. O drami, katere uprizoritev se na FBS pravzaprav ni zgodila. V zadnjem tednu v Mariboru nihče ni videl Pljuč. Nedvomno pa so se, v trgovini, doma, v vrsti za vstop v teater … v tem času zgodili enaki pogovori, enakih, morda le bolj zbeganih misli.

V drami Pljuča se tematika nenehno suka okrog vprašanja potencialnega novega življenja – okrog otroka. Avtor nam postreže z vrsto argumentov za in proti ter biološki želji po otroku nasproti postavi razumski argument, zadnjo besedo pa igra naključje – ki kljub vsemu le realizira ponavljajočo se željo protagonistov. Tako Macmillan vzpostavi zanimivo polemiko med razumom in (biološko) željo, hkrati pa vsemu polemiziranju navkljub, tehtnico na koncu prevesi na stran biologije, na stran želje, katere realizacija dva človeka spremeni v družino.

Pogovor o otroku, ki bi ga morali videti na odru SNG Maribor, je eden redkih, morda celo edini, ki smo mu bili v zadnjem času v gledališču priča, čeravno vprašanje postaja vedno bolj aktualno. Svet, ki ga poznamo se namreč nesramno neprikrito podira pred našimi očmi (pritiska po nenehni gospodarski rasti narašča, okolje pa postane kolateralna škoda te strukturne presije). Zakaj bi torej v ta svet vendar pripeljali še nekoga? Si to sploh zaslužimo? Je to naša dolžnost? Kot subjektivna gledalka drame sem bila tekstu (in odločitvi, da se tekst uprizori) pravzaprav precej hvaležna, saj med drugim izpostavi razloge, zakaj otrok ne bi smeli imeti. Še predobro se namreč zavedamo, da je problematičen vsak naš vdih in da bi težko opravičili vse to razdejanje, ki ga povzroča naše bivanje na tem planetu. Razdejanje, za katerega so odgovorna naša, ne, moja pljuča. Zdi se, da prelepa in pretresljiva izvedba Nine Ivanišin ter Vita Weisa končno zajame težo, ki jo čutimo (ne več rosno) mladi, ko se začne pojavljati vprašanje kakršnekoli prihodnosti. Kakšne prihodnosti?

A seveda moje vprašanje ni zgolj ekološke narave. Moj razmislek o otrocih je močnim ekološkim argumentom hvaležen, a se nadaljuje v problematiko nekaterih pripadnikov generacije tistih specifičnih let, ko je vprašanje najbolj aktualno, ki smo se, z matematiko in notranjim občutkom sveta, že odločili, da otrok nočemo. Da raje sedem let zaporedoma vsak dan letimo v New York. Tako, pa sem. Izrekla (oz. zapisala) sem grozovito misel, ki po navadi sproži plaz opazk in razlogov, da je otrok vendarle izpopolnjenje človeka (predvsem ženske), o tem, kako si bom premislila, ko bom starejša (ko bo seveda prepozno), ter o tem, da je Slovencev vendarle tako malo – ker kdo pa bo poskrbel za nadaljevanje kulture, ki mi je tako blizu, če nas ne bo več? Macmillanova Pljuča v režiji Žige Divjaka so bila med publiko precej dobro sprejeta. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se protagonista odločila, da zavoljo planeta, ali preproste sebičnosti, otrok ne bosta imela? Bi bila predstava še relevantna, ali bi brezimna lika postala skrajneža?

Na vprašanje, kaj je prav ali kaj bi morali narediti, nimam odgovora. Niti ne morem trditi, da ne bom nikoli podlegla pritisku biološke ure, ki mi vedno znova postavlja vprašanje, ali jo bom res zanemarila in pustila, da se izteče? Tudi na vprašanje, ali je prav v tak svet pripeljati še nekoga novega (#destroyerjunior), ne bi znala podati dobrega odgovora. Verjetno ja. In verjetno bi kot (bodoča) umetnica morala imeti bolj izoblikovano mnenje, ki ga ne bi krojilo zgolj notranje zavedanje še neutemeljene odločitve. Kljub vsej nedorečenosti pa mi je jasno, da taka vprašanja morajo biti naslovljena, da so Pljuča zgolj eno izmed del, ki bi se s to temo nujno morala ukvarjati. Navsezadnje danes, v tem svetu mladi ob vsaki odločitvi nujno potrebujemo odvezo – za uničevanje planeta s svojo sebičnostjo – pa naj bo to odločitev, da otroke imamo ali ne. Krivdi se pač ne da uteči.

 

Urša Majcen