Ninomrznik ali Ninoljub?

Kritična refleksija predstave Ljudomrznik

Molière: Ljudomrznik
Slovensko ljudsko gledališče Celje

Klasičen Molièrov tekst je na oder postavila Nina Rajić Kranjac. Čeprav uprizoritve ni pospremil tipičen režijski stil režiserke, ki se je v svojih prejšnjih uprizoritvah zasidrala v naša srca, se me je dotična uprizoritev dotaknila. Po eni strani me je močno razburila, skorajda zmotila, po drugi pa silovito privlačila.

Verjetno sem ravno zato med gledanjem uprizoritve dobil močne impulze po beleženju svojih misli.

Priznam, pristranski sem. Sedim v loži številka 6 v Stari dvorani SNG Maribor, čisto sem pri strani. Najprej nisem videl, potem sem, ampak zato ker so bili igralci v parterju, a to je problem moje pozicije v dvorani.

Ne morem si pomagati, sprašujem se, zakaj imajo mikrofone. Samo zato, da jih slišimo? Brez njih jih skorajda ne.

Ahjoj, môglo, móglo, je v sodobnem slovenskem teatru sploh še važno?

Ne vem, ali naj gledam freudovsko ali prostaško. Morda perverzno?

Spominja me na Tartuffa v MGL.

Lupljenje mandarin, v tem vidim večji potencial odrske akcije, razmišljam o poziciji likov — priznam, nisem še prebral Ljudomrznika, ampak sem pa poslušal natančne obnove, tudi to je nekaj! — v kakšnem hierarhičnem odnosu je lik Lučke Počkaj, je to le en sam lik, je to več likov? Enostavno povedano: nisem razbral, nisem razumel, zmeden sem bil.

"Dolgo, dolgo, dolgo, dolgo, dolgo, dolgo, dolgo, predolgo" (je ležala na tleh).

Ja, pač luč je na tistem izmed dveh, ki ne govori, in?

Slišim kričanje: "Molière! Molière! Molière!" Jaz bi na tem mestu raje vpil: Nina! Nina! Nina!

"Kaj delaš, zakaj se slačiš?"

odmor

Preberi razočarano: O, oblečen je.

Spodneslo mi je stol, ups. Smeh.

"Oront je slab pesnik, to vsi vemo, ampak, bog pomagaj."

Zdaj razumem mikrofone?

"Ich brauche eine grosse Schwanz!" Ga ne na nek način vsi?

Mislim, da je prostaško, ampak me to ne odvrača. Mogoče, ne, verjetno bi me freudovsko bolj.

"Pa kakšen maksimus, če si moram vse sama predstavljati."

Spet in spet vik in krik in v moji glavi spet odzvanja: Nina! Nina! Nina! Nina!

Uprizoritev mi je pred obraz postavila ogledalo. V njem sem videl obraz nekoga, ki si izdela o predstavi (vsaj delno) sodbo, takoj ko vidi ime, ki je zapisano v kolofonu. V tem smislu je ta uprizoritev naredila v meni večji premik kot večina uprizoritev, ki sem jih v življenju videl.

Heteronormativno. Okej.

"Kar sedite gospa, tole bo trajalo." Ja, upam, da ne. Ne iz zlobe ali kritičnosti, temveč pričakovanja bolj zanimivih življenjskih pripetljajev resnično upam, da ne.

Skoraj je že bil konec, pa potem ni bil.

Potem pa je zares bil.

Takrat me je Nina vseeno kupila nazaj. Ne, da je bil zaključek perfekten, a me je kupila. Tudi po tej predstavi bi si prej kot Ninomrznik rekel Ninoljub.

 

Bor Ravbar