Klovni, ki nočejo biti smešni

Refleksija o predstavi Nasprotje stvari

Nikakor ne vem, kako se lotiti pisanja o tej predstavi. Ne vem, kje jo zagrabiti. Pri napisih, ki se narobe obrnjeni vrtijo na zaslonu v zgornjem desnem kotu – in kjer beremo, da "to ni fašizem" ter da "nova avantgarda prihaja čez dvajset minut", kar obljublja nekaj, kar nikoli ne pride? Pri kovčkih, lončnicah in otroških vozičkih, ki včasih eksplodirajo, včasih pa tudi ne? Pri zdrsu običajnega človeka v fašizem, kot ga (med drugim) v svojem monologu v drugem dejanju oriše Janja Majzelj? Pri subtilnih in manj subtilnih načinih, kako manipulira z našo percepcijo realnosti? Ali pri klovnih? So fašisti klovni?

Pa začnimo (in končajmo – tokrat se bom omejila zgolj na to) pri sami premisi, pri dobri ideji, ki ni bila popolnoma izpeljana. Pri tem, kako hitro ljudje nasedemo "propagandističnim sredstvom" fašizma in zapademo v "fašistoidni diskurz", kot beremo v uradnem opisu predstave. Kot lahko razberem iz uprizoritve, si ta zastavlja, da bo razprla politični diskurz in z njim ironično in (meta)gledališko polemizirala z obeh strani političnega spektra.

Kot rečeno, premisa je dobra. A se nekoliko izgubi v predstavi, ki je občasno pretirano konfuzna in prenasičena z nepregledno nakopičenimi motivi, kjer se na retro-avantgardni estetiki gradi bolj kot na dejanskem sporočilu. Precej nastavkov ostane nepoglobljenih in nerazvitih. Precej je tudi ponavljanja istih domislic in motivov; denimo tok misli iz prizora štrikanja – gotovo nekaj v povezavi s socialnimi omrežji, kjer se najpogosteje ujemamo v mreže fašističnega diskurza – kjer se Primož Bezjak (oziroma lik, ki ga igra) vse bolj eksplicitno poslužuje fašističnih izjav, je odsevan v končnem monologu Janje Majzelj v skoraj istem čustvenem loku.

S tem ne mislim, da je predstava slaba. Zgolj rahlo sem razočarana, saj se mi zdi, da je imela uprizoritev veliko večji potencial, ki pa ga ni polno izkoristila. Predstava, ki je sicer zamišljena dobro in odpira zanimive teme, tako po mojem mnenju ostaja preveč na površini političnega diskurza in se preveč ujame v lastno estetiko, da bi publiki efektivno skomunicirala to, kar si želi.

Manca Lipoglavšek