Bodimo osveščeni o (na)rodu

Refleksija o predstavi V imenu matere

Ivo Svetina: V imenu matere
Ivica Buljan
SNG Drama Ljubljana

SNG Drama Ljubljana je uprizorila dramo Iva Svetine V imenu matere. Dobre tri ure dolgo predstavo je na oder postavil Ivica Buljan, ki mu družinske sage z zgodovinsko tematiko niso tuje. Na oder ljubljanske Drame jih je postavil že kar nekaj, tokrat s pomočjo Luke Marcena v vlogi asistenta režije. Igralo je kar 22 igralcev, od tega večina študentov četrtega letnika AGRFT.

Ob vstopu v dvorano in med odmorom je Marko Mandić predstavil prav posebno scenografijo te predstave: razstavo Kapital 2018 retro-avantgardne umetniške skupine Irwin, ki je v dobri meri popestrila sceno. Prvič smo priča "razstavi v predstavi oziroma predstavi v razstavi," ugotavlja Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Ljubljana. Zanimivo je, da na odru vidimo nekatere slike iz serije slik Was ist Kunst, ki jih razstavljajo že od leta 1991 (Irwini so namreč del retroavantgarde osemdesetih). Tokrat so se družili z avantgardnim režiserjem svoje nekoliko mlajše generacije.

V predstavi spremljamo zgodovino Slovenije v napol dokumentarni pripovedi o rodu spod Stola na Gorenjskem skozi zgodovinske prelomnice preteklega stoletja: vse od časov Avstro-Ogrske do nastanka Kraljevine Jugoslavije, od druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije. Rodbina dramatikove družine Santini ni hotela biti zgolj pasiven opazovalec zgodovine, želeli so jo sooblikovati, temu pa je nasprotoval njihov globok dvom v življenje. Drama se namreč začne in konča s samomorom enega od članov družine, ki nihajo med samomorilnostjo in upanjem, vojno in revolucijo. Prvi samomor, ki tragično zaznamuje družino, je samomor Antona mlajšega (Gal Oblak), sina posestnikov iz Žirovnice Antona (Janez Škof) in Katarine (Veronika Drolc), ki se ubije zaradi nesrečne ljubezni do učiteljice (Nina Valič). Za tem člani rodbine postopoma umirajo ali pa si sami vzeamejo življenja, nekaj se jih še rodi, vsi pa na lastni koži občutijo vojno, nekateri posredno, drugi neposredno. Slednje je razvidno iz zadnjega samomora mlade Nastje (Saše Pavlin Stošić), ki so jo skupaj s starši staro le nekaj mesecev odpeljali v taborišče, iz katerega se njen oče Leon (Nik Škrlec) nikoli ni vrnil. Ostala je samo z mamo Armelo (Maša Derganc), zaznamovana za vso življenje, njen samomor pa uprizoritev konča v New Yorku. Zanimivo je, da so na odru prikazani le samomori, o naravni smrti družinskih članov je samo govora (ali pa jih kvečjemu položijo na mrliški oder). Samomori so predstavljeni surovo, kruto in nič olepšano. Nastja na primer gola stoji v bazenu, medtem ko so vsi igralci prisotni na odru in skupaj z gledalci pojejo Belo snežinko, Kronist (Marko Mandić), ki v nekem aspektu ponazarja smrt, ki se sčasoma spozna s skoraj vsemi člani družine, pa jo poliva z mrzlo vodo in njeno truplo pospravi v plastično vrečko, ki ga z odra odnesejo v pogrebni povorki skozi avditorij. Nad celotnim dogajanjem bdi avtorjev alter ego – Kronist, ki se dogajanju odmika in izmika ter nanj gleda z distance, a se včasih v dogajanje vključi tudi kot stranski lik. S peresom in črnilom na table niza usode družinskih članov po kronološkem zaporedju in ob njihovi smrti posameznikova oblačila pospravi v plastično vrečko. Hkrati spremljamo dokumentaristične podatke iz zgodovine Slovencev ter neprekinjeno tragično usodo družine, ki torej ustvarja in pogublja posameznike.

Usklajena in povezana igralska zasedba v gledalčev pogled vstopa tudi skozi proskenij, kar naredi predstavo dinamično in gledalcu zgodbo še intimneje predstavi. Moške vloge so bolj aktivistične, zgodovinsko nihanje jih popelje na meje propada, samomora, revolucije, medtem ko ženske potrpežljivo vztrajajo z moškimi zablodami, besom. One so tiste, ki vzdržujejo družinsko celoto in ustvarjajo varno gnezdo, iz katerega se razvijejo močni posamezniki, ki so sposobni nositi breme revolucije. Najbolj trpeča, usodi prepuščena ženska vloga je Marija (Pia Zemljič), ki skupaj z Ivom Santinijem (Klemen Janežič) zgodaj izgubi otroka Željka, nato je njen mož med prvo svetovno vojno poslan v Prago na fronto, kamor s sabo vzame sina Vladimirja (Aljaž Jovanović). Po vojni se Ivo izmučen vrne domov, zakocka premoženje in naredi samomor. Marija ostane sama s štirimi otroki, med drugo svetovno vojno izgubi še enega sina Bogdana (Andraž Harauer). Lahko bi jo primerjali s cankarjansko materjo, ker je pojem materinske ljubezni, blagosti. Cankarjev citat iz črtice Moje življenje: "Ali se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež, ki si ga še zdaj ne morem natanko razložiti," bi lahko rekel katerikoli izmed otrok Svetinove Marije.

Drama zajema veliko zvrsti, poleg eksistencialističnega je po obliki mešanica romantike ter simbolizma in hkrati postdramskega gledaliča, kar se najbolj izrazi v t.i. hepeningu, ki so ga znotraj predstave ustvarili na temo Svetinove kultne pesmi Slovenska apokalipsa, ki je v 70. letih povzročila pravi škandal. Hepening, ki so ga izvedli študentje AGRFT ter Marko Mandić, apelira na spolno mešanje tako med različnimi narodi kot tudi med različnimi spoli. Energijsko nabit prizor podkrepijo še izvrstni kostumi (Ana Savić Gecan). Predstava zajema kar nekaj glasbenih vložkov (Mitja Vrhovnik Smrekar), ki podpirajo in podčrtajo bistvo posameznih zgodovinskih obdobij. Slišimo Schuberta, Beatle, partizanske pesmi in slovenske popevke, ki so izvedene v živo. Zanimivo je bilo videti, kako se nova generacija družine Santini zrcali v novi generaciji igralcev, ki počasi prodira na slovensko dramsko sceno.

Presenetljiv dramaturški prelom (dramaturginja Mojca Kranjc) nastopi tik pred koncem predstave, ko Kronist na oder pokliče vse žive in tudi že umrle člane družine Santini. Vsak ima v rokah listek svoje starosti ob smrti, ob tem pa Kronist sproščeno odvodi nekaj "iger", kjer se morajo igralci razvrščati po vrsti od najmlajšega do najstarejšega. Ta del predstave prekine nastalo napetost in sproščeno vključi publiko, ki je nagovorjena, da naj fotografira družino, ki je prvič skupaj zbrana na odru. Hrana, ki ni več uporaben scenski element, je razdeljena med gledalce, ki skupaj z igralci zapojejo pesem Bela snežinka. Razposajeno atmosfero prekine Nastjin samomor v New Yorku.

Buljan je sago o Santinijevih umestil v širši kontekst, ki gledalce, zlasti mlade, spodbudi k razmišljanju ne zgolj o izvoru svoje družine, ampak tudi o zgodovini našega naroda: osvešča nas namreč o vseh tegobah, ki so Slovence doletele pred osamosvojitvijo Slovenije, česar se mlade generacije verjetno premalo zavedamo in ne cenimo truda, ki so ga naši predniki vložili v nastanek naše države. Uprizoritev je igralski, dramaturški in režijski presežek, ki drži ritem in gledalca dobre tri ure v dogajanju.

 

Suzana Krevh