Biti rdeči zajec

Intervju s Klemnom Kovačičem o uprizoritvi Beli zajec, rdeči zajec

Študent 3. letnika dramske igre na UL AGRFT, Klemen Kovačič, je 16. 10. 2019 v Mali dvorani SNG Maribor uprizoril predstavo Beli zajec, rdeči zajec. Gre za gledališki eksperiment, kjer igralec pred uprizarjanjem dobi minimalna navodila, tekst (ki je prej v zapečateni ovojnici) pa dobi šele ob prihodu na oder. Uprizoritev, ki se zgodi, je torej njegovo suho branje, brez priprave. Klemnovi kolegi so ga izprašali o njegovi izkušnji s tako predstavo. Ker pa je vsebina teksta skrivnost (med drugim zato, da ne bi pokvarili izkušnje potencialnemu prihodnjemu igralcu), te teme nismo odpirali.

S Klemnom so se za Borštnik blog pogovarjali študentje 1. letnika, smeri dramska igra in gledališka režija: Mojka Končar, Jan Slapar, Jernej Potočan, Filip Stepec in Bor Ravbar.

***

BB: Od avtorja si dobil ista navodila kot vsi ostali igralci. Bi dal drugim igralcem, tvojim kolegom, ki jih ta preizkušnja še čaka, kakšen nasvet?

Klemen Kovačič: Ne, meni se zdi zelo dragocena izkušnja, da nič ne veš. Zato bi jim prepustil in se vzdržal kakršnegakoli nasveta ali komentarja. Da lahko doživijo isto, kar sem doživel tudi jaz, kar se mi tukaj zdi poglavitno.

BB: Prej si omenil, da si imel v vsakem trenutku možnost, da odložiš besedilo. Si med predstavo kdaj dobil občutek, da želiš to narediti?

KK: Malo sem imel tudi tak občutek, vendar sem po naravi precej priden in tega ne bi storil. Pa ne samo zaradi tega; tudi v tekstu se mi ne zdi nič takega, da bi rekel, da se tega ne grem več. Meni se zdi tekst včasih še premalo oster, da ta avtorjeva pozicija ne pride toliko do izraza, kot bi lahko. Ne vem pa, kako to vidi gledalec. Veliko je igric, zato njegova situacija ne pride vedno do izraza. Mi pa se tu igramo, kar nam pove tudi avtor sam, in nekaj spregovori tudi o tem, v kakšnem položaju smo mi. Igramo se, on pa doživlja nekaj popolnoma drugega. Nisem imel občutka, da grem nekam, kjer ne bi smel biti. V nekem trenutku sem pomislil, v kakšnem položaju sem jaz zdaj, zakaj to beremo, zakaj sem postavljen v ta položaj. Je bilo pa to zelo redko.

BB: Zanima me, kako si kot igralec pristopil k mizanscenski odrski akciji. Si se sploh ukvarjal s tem ali si se bolj iskal? Kako si razmišljal o gledaliških sredstvih?

KK: Večinoma bolj podzavestno. V resnici je toliko tega v tekstu, ki te že tako prehiteva, da težko zavestno razmišljaš o tem, se pa vmes seveda zgodi tudi to. Primeš se stola in ozavestiš, da si se iz neznanega razloga stola prijel. Predvsem sem poskušal biti odprt za publiko in držati čim bolj statično pozicijo, ker se mi je zdelo, da moram v prvi vrsti podati tekst. Ker sam nisem vedel, kaj sledi, ga je že tako težko razumeti. Jaz pa sem se še premikal in tudi s tem odvzemal pozornost. Tako da sem se poskušal čim manj premikati in čim manj dodajati karkoli, kar bi lahko odvzelo pozornost.

BB: Kako pa misliš, da je publika dojela tekst?

KK: Meni se zdi to bolj vprašanje za publiko.

BB: Si občutil energijo publike, jim je bilo jasno ? So te spremljali?

KK: Vmes je bilo nekaj trenutkov, ko je energija padla. Začutil sem tudi, da tudi mene ne spremljajo, ker tudi jaz nisem tako dobro spremljal teksta – bolj zaradi teksta, v katerem so tudi deli, v katerih pripoveduje, opisuje in ni toliko odrskega dogajanja, ker gre zgolj za podajanje informacij. Tam sem začutil, da je publika malo odtavala: vidiš v pogledih. Ne vem, kako je publika dojela celostno, kot sem omenil že prej. Sam vidim večji potencial v koncu, v vzpostavljanju napetosti, da je publika na trnih. To se mi je zdelo dobro.

BB: Govoril si besede, ki jih je napisal nekdo drug. Nekdo, ki ga nihče od nas ne pozna v njegovi oddaljenosti, izoliranosti. Si se kdaj med predstavo vprašal, zakaj ti je tega treba, zakaj te vsi poslušajo? Kaj je sploh smisel tega?

KK: Nisem, ker nisem imel časa. Na nek način se mi zdi to lepo: da se zbereš in poslušaš nekoga prvič, ta pa govori besede nekoga drugega. To se mi zdi lepo. Sam sem se spravil v tak položaj, prevzel sem neko odgovornost.

BB: Ti je tak način ustvarjanja gledališča blizu?

KK: Za ta en poskus mi je bil. Težko bi rekel, da bi jih delal več, ker se mi zdi inovativno za enkratno stvar, težko pa bi to peljal naprej kot metodo. No, lahko pa bi. Zakaj pa ne? Se mi pa zdi, da se hitro izpoje. Najbolj zanimiv del predstave ne more biti forma, vsaj zame osebno ne. Jo mora pa napolniti vsebina, ki mora biti vedno znova izumljena, sicer forma požre celo predstavo.

BB: Kakšna se ti je zdela ta izkušnja?

KK: Zelo zanimiva, dragocena. Je pa ne bi ponovil, ker ne bi imela smisla. Bi se pa še enkrat odločil enako in jo uprizoril.

BB: Zakaj si se odločil, da si sodeloval v tem odrskem eksperimentu?

KK: Spuščanje v neznano je na nek način vedno zanimivo, tudi strašljivo. Malo tudi iz samodokazovanja, ker me je zanimalo, če jaz to zmorem.